EKRANOVA JESENSKA FILMSKA ŠOLA

Petek, 16. 11. (1. dan)

Letošnjo Jesensko filmsko šolo je z dopoldanskim predavanjem o neodvisnosti neodvisnega filma začel Neil Young, britanski filmski kritik in kurator. Poskušal je odgovoriti na vprašanji, kaj sploh je neodvisni film in od česa je (ne)odvisen.

Ob odlomku iz dokumentarnega filma James Benning: Obkrožiti podobo je Benninga opredelil kot primer »pravega« neodvisnega filmarja, saj je svoje filme vedno snemal sam, z lastnimi sredstvi. Nekoč je veljalo, da je oznaka »ameriški neodvisni film« namenjena tistemu delu filmske produkcije, ki ji ni uspelo doseči hollywoodskih filmskih studiev, so pa bili posneti takoj za vogalom in so si uspešnost zagotavljali z nekaterimi znanimi igralci v glavnih vlogah. Idealna priložnost za predstavitev teh nehollywoodskih filmov je bil (vsaj nekoč) Sundance Film Festival, ki pa se je žal že precej skomercializiral in je izgubil tisti pridih neodvisnosti, ki ga je pred približno dvajsetimi leti izstrelil med najboljše svetovne filmske festivale. Dandanes je oznaka »neodvisni film« skrajno popularna, velike hollywoodske zvezde se trudijo zaigrati v kakem (za njihove razmere) nizkoproračunskem filmu in se s tem promovirati še na tistih manj komercialnih festivalih, zasesti še tista neomadeževana filmska platna, ki se jim je uspelo upreti uveljavljeni produkciji.

Neil Young je poudaril tudi vprašanje občinstva, kdo gleda (neodvisne) filme in kje jih je mogoče videti. Distribucijo namreč zanimajo le morebitne uspešnice, ker v blagajno privabijo milijone, žal pa imajo za gledalca ravno toliko »hranilne vrednosti« kot vedro pokovke, ki jo med projekcijo zaužijejo.

Popoldansko predavanje je bilo namenjeno ameriškemu avantgardnemu filmu, s poudarkom na filmih Stana Brakhagea. Predaval je Gabe Klinger, ki je med drugim tudi ameriški dopisnik za revijo Ekran.
V ZDA so se prvi modeli neodvisnega filma pojavili v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, avantgardna scena pa že mnogo prej. Javnosti skoraj nepoznani, med filmskimi kritiki in teoretiki pa izjemno cenjeni ameriški avantgardist Stan Brakhage (1933–2003) je bil poglavje zase: boril se je proti vnaprej ustvarjenim mnenjem o tem, kako je treba gledati filme, prizadeval si je za »otroško« gledanje – predstavljati si svet »pred začetkom sveta«, sprejemati vizualne dražljaje zunaj domene jezika in pomenov. Njegov cilj je bil prevod čutnega znanja v format, ki ga oči sprejmejo in um posrka. Tako bi bile vse besede odveč … Znan je bil tudi po posebnih montažnih tehnikah (optično tiskanje, praskanje, lepljenje in slikanje na film), nemirni kameri in zelo hitrem menjavanju prizorov. Udeleženci Jesenske filmske šole so imeli veliko čast videti enega najbolj znanih Brakhageovih filmov, 23rd Psalm Branch, ki na kraju samem raziskuje izvor druge svetovne vojne.

Sobota, 17. 11. (2. dan)

Drugi dan Jesenske filmske šole je bil namenjen avstrijskemu eksperimentalnemu filmu in neodvisni filmski produkciji JV Azije. Prvega je predstavil Cristoph Huber, filmski kritik in evropski urednik filmske revije Cinema Scope. Začetki neodvisnega filma v Avstriji segajo v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Peter Kubelka, Franz Novotny, Kurt Kren, Peter Weibel in drugi mladi filmarji tistega časa so »iznašli« avstrijski eksperimentalni film: radikalen, populističen, prežet s črnim humorjem in ironijo. Prvič so akterji v filmu govorili v dialektih, uporabljene so bile nove montažne tehnike. Ker je država podpirala le »pravo«, »visoko« umetnost, so avstrijski avantgardisti uporabljali le najcenejše oblike snemanja filmov. Pojavili so se t. i. interierno filmanje in predelave starih hollywoodskih filmov. V sedemdesetih letih so se končno povezali z državno televizijo, za izobraževalne namene posneli številne dokudrame. Kljub ustanovitvi agencije Sixpackfilm, ki od konca osemdesetih let skrbi za distribucijo neodvisnega filma, je Avstrija v devetdesetih letih zapadla v depresijo. Spori med produkcijskimi hišami in skromna državna finančna podpora so dobili zrcalo v filmih z zgodbami o nasilju, slabem seksu in družbeni otopelosti. Nova generacija mladih umetnikov, ki večinoma prihajajo z Dunajske filmske akademije, je zadnja leta neodvisni film ponovno postavila na noge, tudi s pomočjo filmskega festivala Diagonale. Nekateri predstavniki te nove generacije gostujejo tudi la letošnjem Liffu.

V nadaljevanju je sledila miselna in filmska premestitev v JV Azijo. Trenutne razmere v neodvisni filmski produkciji Malezije, Singapurja, Tajske, Indonezije in Filipinov je predstavil Alexis Tioseco, urednik revije Criticine. Posebnosti filmov JV Azije so ideja oz. sanje o zahodu in poskus predstavitve lokalne kulture preostalemu svetu.

V Singapurju država financira le produkcijo kratkih filmov, ne pa tudi  komercialnih celovečercev, zato je razmerje med njimi približno 1 : 100. Ukvarjajo se s tematiko prostora, reprezentacij in so pogosto politično naravnani. Državni organi izvajajo represijo: »sporne« filme prepovejo ali celo zasežejo vse gradivo, kot se je to zgodilo npr. Martynu Seeju, režiserju kratkega dokumentarnega filma Singapore Rebel (Singapurski upornik).

V Maleziji neodvisna digitalna filmska produkcija obstaja šele od leta 2002. Ker je gmotna podpora s strani države zanemarljiva, so se režiserji Amir Mohammad, James Lee, Ho Yuhang, Tan Chui Mui in drugi povezali v nekakšno produkcijsko skupino (člani si med seboj pomagajo pri snemanju in postprodukciji filmov).
Fenomen Indonezije je neobstajanje prevladujočih komercialnih studiev – tam so vsi filmarji neodvisni. Eden najbolj znanih indonezijskih režiserjev, Edwin, se v svojih filmih ukvarja z odnosom Indonezijcev do kitajskih priseljencev, ki so skrajno nezaželeni (boj proti rasizmu je nasploh najbolj aktualna tema indonezijskega filma).
Tajska je eno od središč filmske industrije v JV Aziji, vsaj navzven se tako zdi. Filmska produkcija je v razcvetu, a se žal giblje na zelo nizki ravni cenenih grozljivk in osladnih najstniških romanc. Ni težko dobiti sredstev za snemanje filma, a je močno omejena svoboda režiserja, zaradi nezaupanja v enega samega človeka se kdaj pa kdaj pod kak film podpiše kar po več režiserjev. Tudi cenzura je zelo stroga, predvsem so prepovedani homoseksualni prizori, nedvoumni seksualni posnetki, prikaz popivanja v javnosti ipd.
Na Filipinih neodvisni film v zadnjih letih doživlja velike spremembe. Podobno kot na obrobju Hollywooda v studiih snemajo filme z nalepko »neodvisni«, ker se tako naziv filma bolje sliši. Po besedah Alexisa Tioseca je neodvisni »film, ki mora biti posnet«. Filipinsko neodvisno filmsko prizorišče (med drugimi tudi na letošnjem Liffu predstavljena Lav Diaz in Khavn de la Cruz ) je prevzelo odgovornost za vzgojitev »neodvisnega« občinstva, kar mu očitno uspeva.

Nedelja, 18. 11. (3. dan)

Zadnji dan je priznani avstralski filmski kritik Adrian Martin vse navzoče sprehodil skozi zgodovino neodvisnega filma ter ob primerih del Pedra Coste, Jean-Luca Godarda, Johna Cassavetesa in nekaterih manj znanih avstralskih režiserjev poskušal opredeliti pojem »neodvisnosti« filma. Kot mogoče interpretacije je navedel neodvisnost v smislu resničnosti, temeljnosti, bistva filma s formulo igralec + kamera + prostor + zvok. Druga interpretacija opredeljuje neodvisni film kot nizkoproračunski ali »poceni« film. Poceni pa ni samo v smislu razmeroma nizkih stroškov produkcije, ampak tudi precej majhnega zaslužka, zaradi česar si mnogo režiserjev služi kruh na drugačne načine. Neodvisni film je lahko tudi posebna vrsta art filma, t. i. »avtorski film«, če je produkt dela enega samega človeka (zgledna primera sta že omenjena James Benning in Stan Brakhage). V filozofskem smislu, v kontekstu Deleuza, je neodvisni film (še ne predstavljene) manjšine, ki jo raziskuje na provokativen način. V objektiv ujame preproste ljudi iz neznanih krajev z dolgočasnim življenjem, in to nesentimentalno, skoraj ljudomrzno. Je tudi opozicijski film, prikazuje to, česar ne bi smel in še ni bilo prikazano na platnu, na način, ki se gledalcem nekoliko upira, ker od njih zahteva dejavno razmišljanje. Pri neodvisnem filmu gre še za raziskovanje filmske forme in jezika, predvsem pa za razvijanje idej in neodvisnih mnenj, spodbuja odprto razmišljanje v družbi in o družbi, oblikuje nova kulturna gibanja in združuje podobno misleče ljudi.

Zaključek letošnje Jesenske filmske šole je potekal ob okrogli mizi, katere gostje so bili že omenjeni predavatelji ter nekateri mladi neodvisni režiserji, ki svoje filme predstavljajo na Liffu, pridružil pa se jim je tudi programski direktor letošnjega Liffa Simon Popek. Dotaknili so se tem, ki so bile obravnavane na predavanjih, s poudarkom na distribuciji, financiranju in občinstvu neodvisnega filma. Sklenili so, da so filmski festivali, kot je Ljubljanski mednarodni filmski festival, odlična priložnost za spoznavanje manj znanih režiserjev in ogled filmov, ki ne bi sicer nikoli prišli v domače kinematografe.